Ker v Štangi ni bilo ljudske šole, ga je branja in pisanja naučil tamkajšnji župnik. Jeseni 1839 je začel obiskovati normalko v Ljubljani, leta 1843 pa je nadaljeval šolanje na gimnaziji. Leta 1846 je bil sprejet v novoustanovljeno Alojzijevišče, dijaško semenišče, v katerem je bival in se izobraževal. Danes večino stavbe Alojzijevišča zaseda Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.

Kot odličnjak je leta 1851 končal gimnazijo, vendar zaradi slabotnega zdravja ni pristopil k maturi. Ta takrat tudi ni bila pogoj za sprejem v bogoslovje. Leta 1855 je zaključil študij bogoslovja in postal kaplan v Horjulu. Na svoje stroške je najel sobo, v kateri je uredil zasilno šolo ter otroke poučeval krščanski nauk, branje in pisanje.

Leta 1857 je po posredovanju škofa Antona Alojzija Wolfa začel poučevati verouk v nižjih razredih gimnazije ter slovenščino v sedmem in osmem razredu. Po opravljenem izpitu iz verouka in po smrti kateheta Antona Globočnika je 17. julija 1859 postal stalni učitelj verouka na nižji gimnaziji. Dne 13. julija 1860 je pri Franu Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta, 17. julija 1863 pa je bil imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Naziv profesor mu je bil priznan 18. decembra 1866.

Pri opravljanju učiteljskega poklica se je srečeval z nemajhnimi težavami, predvsem zaradi takratnih jezikovnih razmer. Slovenščino je moral poučevati v nemščini, pri pouku pa dolgo ni imel ustreznih učbenikov in drugih pripomočkov. Ocena iz slovenščine se sprva ni upoštevala pri celotnem uspehu dijakov. Šele po številnih prizadevanjih je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je postala enakopravna ocenam drugih predmetov. Prav tako se je verouk postopoma začel poučevati v materinščini: v prvem razredu od leta 1861, v drugem od leta 1863, od leta 1870 pa tudi v tretjem in četrtem razredu.

Od leta 1882 je bil načelnik knjižnega odseka Slovenske matice, med letoma 1886 in 1893 pa njen predsednik. S svojim delovanjem je pomembno vplival na njen program in razvoj.

Ob upokojitvi leta 1892 je bil za svoje vestno delo na šolskem področju odlikovan z viteškim križcem Franc-Jožefovega reda. Na cerkvenem področju je priznanje prejel nekoliko pozneje; leta 1889 je bil imenovan za častnega kanonika ljubljanskega kapitlja.

Že v času bivanja v Alojzijevišču je bil Marn priljubljen pri njegovem vodji, dr. Pogačarju, ki mu je pomagal s prevodi in popravki pri Slovenskem verskem časopisu. V javnosti se je prvič oglasil leta 1849 v Navratilovem mladinskem listu Vedež s krajšimi članki zabavne in resne vsebine: Blagosrčni mladenič, Življenje-leto, Povračilo, Kmet in tatje, Skopuha vmori glad pri zakladu, Vojak zares junak, Plačilo nehvaležnosti in hudodelstva.

V Slovenski bčeli je leta 1852 pod psevdonimom »Milko« izšla njegova prilika Hrast in lipa. Kot gimnazijec je leta 1851 urejal domači rokopisni tednik Daničica, v Lenčkovem Slovenskem romarju iz leta 1852 pa je objavil razgovor sedmih pivcev o svojih ženah in njihovih sedmih žen o svojih možeh.

Za njegovo življenjsko in narodno usmerjenost, ki ji je ostal zvest vse do konca, je značilna tudi Beseda, ktero je govoril bogoslov svojim vrstnikom, ki jo je napisal leta 1853. V njej je poleg temeljite izobrazbe v bogoslovnih vedah poudaril tudi pomen znanja številnih jezikov. Tako kot v gimnazijskih letih je tudi med študijem bogoslovja marljivo bral slovenske knjige in se zavzemal za razvoj slovenskega jezika in kulture.

Pokopan je bil v Ljubljani na nekdanjem pokopališču sv. Krištofa. Po opustitvi pokopališča so njegov spomenik prenesli v ljubljanski spominski park Navje, kjer stoji še danes.

Bibliografija COBISS (priloga)

Njegov brat je Franjo Marn (1846–1905), znan slovenski slovničar, prevajalec in ugleden šolski delavec.