Preden je začel izkopavati starine, je bil posestnik. Okoli leta 1872 je njegovo posestvo zaradi zapravljivosti propadlo. Preselil se je v Mirno na Dolenjskem, bil nekaj časa občinski tajnik v Mokronogu, okoli leta 1890 dacar (pobiralec davkov) v Krškem in kmalu iz službe odpuščen. Leta 1884 ga je Dragotin Dežman pridobil za sodelavca Kranjskega deželnega muzeja in odtlej se je ukvarjal in preživljal samo še z arheološkimi izkopavanji. Kljub temu mu za starost ni ostalo nič in je umrl v revščini. Prejemal je le podporo kranjskega deželnega odbora, čigar muzeju je bil v veliki večini svojega dela nelojalen tekmec.
Svoje delo je leta 1904 opisal v članku Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, ki je izšel v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko. V njem je navedel seznam izkopavanj med leti 1884 in 1906. Izkopaval je med drugimi v Moravčah pri Litiji, Vačah, Stični in Sv. Križu pri Litiji.
Po številu najdenih starin so bila njegova izkopavanja uspešna. Ravnatelj deželnega muzeja Davorin Dežman mu je zaupal. Imel ga je za človeka, ki sicer znanstveno ni bil podkovan, bil pa je vnet delavec, ki je imel dober nos za iskanje starin in je muzeju napolnil cele omare.
Leta 1912 je še izdal brošuro Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi.
Pri svojih izkopavanjih ni vodil nobenega popisa najdenih predmetov, ki se nahajajo na Dunaju in v Ljubljani, zato bo del zgodovine na Kranjskem ostal »škrbina«.