Galerija slik
Viri in literatura

Brilej, Martin. Litijski obrazi. Litija, Tiskarna Aco, 2008, str. 79 - 83.

Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. 

Zvone Kolenc, Zavod za razvoj zavesti, DG Kolenc

Revija Ognjišče, Obletnica meseca, 2010

Naša sodobnost, 1960

Dnevniški zapisi deda in podatki o rodbini:  Aleš Lajovic



Natisni

Anton Lajovic

pravnik, publicist, skladatelj

* 19. 12. 1878, Vače
28. 8. 1960, Ljubljana


Območje delovanja: Jugoslavija, Litija

Povzetek: Pravnik in skladatelj, avtor več orkestralnih del in samospevov, dobitnik Prešernove nagrade, član SAZU-ja.

Anton Lajovic se je rodil 19. 12. 1878 na Vačah, očetu Francu in mami Mariji. V družini Lajovic se je rodilo 12 otrok, devet sinov in tri hčere: Anton, Franc, Albin, Maks, Marija, Ana, Milivoj, Pavla, Franci, Vladislav, Janez, Karel (vir: družinsko drevo, Mano Seifert, mož Marine Lajovic, nečakinje Antona Lajovica, 1980, v knjigi Litijski obrazi).

Anton se je povsem slučajno rodil v rojstni hiši Matevža Ravnikarja  (1776-1845), poznejšega tržaško-koprskega škofa, ker je bila takrat tam na obisku njegova mama. Sicer je družina bivala v hiši s številko 17, (hišno ime Gorenc) danes  je to številka 32. V času Antonovega rojstva je bil oče v Bosni, kot vojak avstro - ogrske armade in za rojstvo svojega sina, po zapisih iz dnevnika, ki ga je pisal v Bosni, ni vedel. (dnevnik prepisal in uredil Aleš Lajovic, nečak Antona Lajovica)

Anton je ljudsko šolo obiskoval najprej na Vačah, zatem v Litiji in nazadnje gimnazijo v Ljubljani.

Po maturi je prejel štipendijo škofa Ravnikarja in se na Dunaju najprej vpisal na študij prava, pozneje pa še glasbe. Na dunajskem konservatoriju se je dve leti učil kontrapunkta in tri leta kompozicije.

V letu 1902 je z odličnim uspehom končal študij glasbe. Pravo pa je študiral naprej v Gradcu.

Kot navaja Martin Brilej v knjigi Litijski obrazi, je Anton ob koncu študija 1907 prišel domov k očetu Francu in mu ponosno oznanil, da je diplomiral. Oče je dejal: »Dobro!« in ga poslal čistit konjski hlev.

Prvo službo je dobil leta 1907 na okrajnem sodišču v Litiji in zatem v Ljubljani. Ko je leta 1911 opravil državni sodniški izpit, je postal sodnik na Brdu pri Lukovici, nato pa v Kranju, kjer se je leta 1914 poročil z Ano Tuma; priči sta bila nevestin oče Ferdinand in pesnik Oton Župančič, ženinov prijatelj.

V sodniški službi je lepo napredoval: leta 1918 je bil premeščen k okrajnemu sodišču v Ljubljani in leto zatem k deželnemu sodišču, leta 1929 je postal sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani, leta 1935 član Stola sedmerice v Zagrebu, najvišjega sodišča v Kraljevini Jugoslaviji. Leta 1939 je postal sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti. 1. januarja 1946 se je upokojil.

Glasbeni talent je Anton podedoval po očetu Francu, ki je igral na harmoniko. Formalno glasbeno šolanje si je v skromni družini lahko omogočil šele pri šestnajstih, ko se je vpisal v šolo Glasbene matice ljubljanske. Začel je kot začetnik. Dve leti pozneje mu je oče kupil star, slab harmonij. Glasbeno se je izpopolnjeval pri Mateju Hubadu.  

V družini Lajovic so bili glasbeno talentirani tudi drugi otroci. Antonova sestra Ana se je poročila s skladateljem Petrom Jerebom in po pripovedovanju sina Petra je očetu večkrat svetovala pri komponiranju skladb.

Sicer vnet zagovornik slovenske instrumentalne glasbe je Lajovic vanjo razmeroma malo prispeval, piše Dragotin Cvetko v knjigi Glasbeni svet Antona Lajovica. Večjo pozornost je posvetil vokalu, samospevu in zboru. V vokalu je bil Lajovic velik mojster: s tem, kar je ustvaril v tej smeri, je daleč presegel vse, kar je v tej zvrsti doslej nastalo v slovenski glasbi. Za uglasbitev je poiskal vsebinsko bogata besedila, med slovenskimi pesniki so mu bili najbolj pri srcu Župančič, Kette, Murn, Gradnik.

Lucijan Marija Škerjanc je ob skladateljevi smrti v Naši sodobnosti nanizal nekaj najpomembnejših dejstev: »Bil je starešina slovenskih komponistov, po starosti in v prenesenem pomenu, kot začetnik slovenske umetne glasbe 20. stoletja. V prvem desetletju tega stoletja so nastali njegovi najbolj pomembni in priljubljeni samospevi: Mesec v izbi, Več ne šumi, rž!, Pesem starca, Bujni vetri v polju, Iskal sem svojih mladih dni, Ah, tako prešla mi je mladost, O, da deklič je, Kaj bi te gledal, Pesem o tkalcu. Prva vojna je velela skladatelju naj utihne. Toda ni se še povsem pomiril vojni bes, ko je Lajovic v edinstvenem samospevu »Begunka pri zibeli« pokazal globlji pomen svojega prostovoljnega zatišja. V tej pesmi, ki je vrh njegovih samospevov, se je bistveno spremenil njegov glasbeni slog.«

Lajovčev skladateljski opus ni bil velik in tudi ni segel na vsa kompozicijska področja (obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in še nekaj drugih del), nastal pa je v 40 letih.

Opus je Škerjanc opisal z besedami: »Pričel je kot mlad in iskriv pevec ljubezni, prešeren in zanesenjaški, prekipevajoč in skoraj brezobzirno odkrit. Sredi poti ga najdemo poglobljenega, mistično zatopljenega v težave in bridkosti svojega ponižanega in teptanega naroda, h kraju pa poveličano obrnjenega k izvoru, iz katerega je izšel, umirjeno zročega v večno presnavljajoči se misterij življenja. Lajovic je bil – za Gallusom –prvi slovenski skladatelj, ki je tehniko komponiranja obvladal deloma s talentom, deloma s študijem. Pesem jeseni je Lajovčeva poslednja kompozicija. …njegova najmočnejša zasluga je v tem, da je odprl naši glasbi pot v svet, četudi pozno, a z deli, ki so zaslužila uvrstitev med pomembne stvaritve evropske glasbe.«

Anton Lajovic je skupaj z Gojmirom Krekom postavil tudi temelje glasbeni kritiki.

V slovenskem glasbenem prostoru so se skladatelja večkrat spominjali na koncertih in ob obletnicah na različne načine, (fondacija Villa Litta je ob 125. obletnici rojstva skladatelja leta 2003 izdala spominsko pisemsko kuverto s priložnostnim žigom), najbolj zvest pa je spomin na domačina prav na Vačah, kjer od leta 2011 tradicionalno potekajo Glasbeni popoldnevi z Antonom Lajovicem. Nastopilo je ogromno študentov in dijakov glasbe, pa tudi že uveljavljenih imen. V vseh letih je nad dogodkom umetniško bdel programski vodja Črt Sojar Voglar, pomoč pri organizaciji koncertov pa so nudili: Društvo za razvoj in varovanje GEOSSa, Zavod za razvoj zavesti – družinsko gledališče Kolenc, Glasbena matica Ljubljana, Župnija Vače, dom sv. Andreja Vače, gostilna Vrabec na Slivni, gostišče Kimovec na Slivni in drugi.

Četudi je bil Anton Lajovic pomembna javna osebnost na pravnem in glasbenem področju, pa mu viharni časi 20. stoletja niso prizanašali. S soprogo Ano sta v letu 1917 dobila sina Vida (1917 -1977), ki so ga obtožili v montiranem Nagodetovem procesu  leta 1947.  Prav tako so mu zavrnili prošnjo za povišanje skromne pokojnine. V uteho mu je bila Prešernova nagrada, ki so mu jo 1954 leta podelili za delo na področju glasbe.

Rod skladatelja nadaljujeta vnuka, Jaroslav (1958), ki je zdravnik in avtor ter prevajalec strokovne literature ter Tomislav (1962), arhitekt.

Anton Lajovic se je rad vračal v Litijo, vedno je našel sogovornike, najprej med glasbeniki, predvsem pevci tedanjega litijskega pevskega zbora Lipa. Iskal je stik z glasbo in pevci, saj je bila glasba njegova največja ljubezen.

Umrl  je 28. avgusta 1960, v Ljubljani.


Priznanja in nagrade

Leta 1954 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Delo

Med njegovimi prvimi skladbami so orkestralna dela. Kasneje je napisal preko 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati in 5 simfoničnih del.



Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
123 movies