Rodil se je v Litiji,  na podstrehi Vovkove hiše, nasproti Boriškove gostilne. Kasneje so se preselili v hišo k Moravčanu, od tam pa na levi breg Save v hišo ob Vrhovčevi mesariji. Oče mu je umrl, ko je bil star dve leti. Mati Frančiška ju je z mlajšim bratom težko preživljala. Svoje otroštvo in mlada leta je preživel v Litiji, kjer je dokončal osnovno šolo. Po končani osnovni šoli je v Ljubljani opravil tri razrede gimnazije. Nadaljnje šolanje mu je onemogočila denarna stiska v družini. Opravljal je razna dela, da se je lahko preživljal. Štiri mesece je pomagal litijskemu lekarnarju Brilliju.Vrnil se je v Litijo, tu med leti 1934 – 1937 obiskoval obrtno nadaljevalno šolo in se izučil za mizarja. Leta 1940 se je oženil s Frančiško Gortnar, ki je v Litijo prišla iz Železnikov.

Pred začetkom druge svetovne vojne je bil član litijske godbe. Igral je na boben. Vse godbenike so prijavili v nemško vojsko. Ko je prejel njihov poziv, je sklenil, da jim bo ubežal in je odšel v partizane. Najprej je bil borec v Zasavskem bataljonu, potem pa v Cankarjevi in Prešernovi brigadi. V Črnomlju, leta 1944, se je učil balet in pel pri komornem zboru ter sodeloval v Belokranjski kulturni skupini. Kasneje je sodeloval kot igralec v Slovenskem narodnem gledališču, ki je delovalo v osvobojeni Beli krajini. Igral je v Težkih urah, Raztrgancih (Matej Bor) in Namišljenem bolniku (Mollier). Od leta 1946 – 1948 je obiskoval igralsko akademijo v Ljubljani. Do leta 1950 je delal v Drami. Leta 1950 se je na prigovarjanje Jožeta Pengova odločil, da bo odšel med lutkarje.

31. marca 1951 je odigral vlogo kužka Postružka v predstavi Frana Milčinskega, Žogica Marogica. Tako je začel sodelovati z lutkovnim gledališčem. Najraje je delal z ročnimi lutkami, saj je pri njih mogoče doseči največjo dinamičnost in usklajenost med gibom in glasom. Bil je član Mestnega, kasneje Lutkovnega gledališča.

Na nacionalni televiziji je od leta 1963 do 1971 vodil lutkovni studio. V tem času so pripravili več serij z naslovom Kljukčeve dogodivščine. Bil je avtor besedila, zasnoval je lutke in igral kar tri vloge: Kljukca, kužka Pikija in kravo Jagodo. Znan je bil tudi kot palček Smuk v češki risanki. Poučeval je lutkarstvo na učiteljišču in na srednji vzgojiteljski šoli. Njegove lutke so imele dušo, zaživele so v resničnem življenju in ljudi pobožale tam, kjer vsakdo večno ostaja otrok.

V letih 1987 do 2000 sta z Markom Okornom ustvarjala oddaje z Radovednim Tačkom. Nanizanka je skušala na zabaven in zanimiv način otrokom predstaviti nove pojme in poglobiti njihovo znanje. Vsaka oddaja je bila zaokrožena celota, ki določeno besedo predstavi v vseh njenih pomenih. Tačka je animiral Nace Simončič. Animirano špico za serijo je prispeval Marjan Manček. Scenarij je napisala Evelina Umek, režirala pa Andreja Humar Gruden.

V Litiji je nastopal februarja 1998 na otvoritvi mladinskega oddelka litijske knjižnice in zadnjič 9. junija 1998 na podelitvi Cici – bralne značke. Litijani smo ga ob njegovi osemdesetletnici počastili z litijskim srebrnikom Fondacije Villa Litta.

V razstavnih prostorih Slovenskega gledališkega muzeja so 22. 1. 2002 odprli razstavo o Nacetu Simončiču z naslovom Veliki mojster male umetnosti, ki so jo posvetili spominu na slovenskega lutkovnega umetnika ob prvi obletnici njegove smrti. Razstavo je pripravil dramaturg Matjaž Loboda v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana. Razstavljeni eksponati so hkrati nudili informacijo o predstavah, ki so zaznamovale razvoj slovenskega lutkarstva. Razstavo je dopolnila videokaseta z avtorjevim televizijskim portretom. S svojim delom je oblikoval obsežen in bogat umetniški prispevek k razvoju in širši uveljavitvi naše lutkovne umetnosti.

Ob 10 – obletnici smrti je Knjižnica Litija junija 2011 v avli občine Litija pripravila spominsko slovesnost z razstavo Nace Simončič – Človek za vse čase.O njem so spregovorili hči Maruša in najbližji sodelavci in kolegi.  

Delo

Napisal je več kot dvajset lutkovnih igric, med temi so: Veliki kikiriki, Zlata ribica, Zajčja reportaža, Medveda lovim.

Veliko jih je tudi sam režiral: Sapramiška (Svetlana Makarovič), ki je doživela skoraj 700 ponovitev.

Upodobil je več opaznih likov: Ribič (Zlata ribica), Pepe (Ostržek), Abraksas (Mala čarovnica), Gašperček (Doktor Faust), Raca Amalija (Volk in kozlički), Lukež Drnulja ( Kozlovska sodba v Višnji Gori), Cesar (Martin Krpan) Kužek Postružek (Žogica Marogica), Kljukec, kuža Piki in krava Jagoda (Kljukčeve dogodivščine), kuža Taček (Radovedni Taček), palček Smuk (risanka),…

Napisal in režiral je 50 oddaj z glavnim junakom Kljukcem, več kot 200 oddaj z Radovednim Tačkom.

Igral in sodeloval je v številnih radijskih igrah za odrasle in otroke.

Priznanja in nagrade

• Medalja dela (1949)
• Red dela z zlatim vencem (1963)
• Nagrada Prešernovega sklada leta (1964)
• Župančičeva nagrada (1984)
• Plaketa mesta Ljubljane (1984)
• Zlata plaketa bienala jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu (1987)
• Priznanje ZDUS (Združenje dramskih umetnikov Slovenije) za življenjsko delo (1993)
• Leta 1996 sta Nace Simončič in Marko Okorn prejela viktorja za najboljšo televizijsko zabavno in razvedrilno oddajo.
• Nagrada predsednika Slovenije Milana Kučana (1999)

Največja nagrada zanj pa je bila odkrit in iskren odziv otrok ob gledanju predstav. Zelo rad je nastopal na številnih prireditvah in užival v druženju z otroki, saj je bil prijeten sogovornik in prijatelj otrok.