Osnovno šolo je obiskoval na Vačah in Ljubljani, kjer je tudi obiskoval gimnazijo. Po končanem študiju slavistike in klasične filologije na Dunaju je leta 1869 odšel v Rusijo, v Petrograd in Moskvo, kjer je opravil profesorski izpit iz latinščine, grščine in ruščine ter ruske zgodovine in zemljepisa, nato pa postal gimnazijski profesor v Vadimirju in Harkovu v Rusiji (1870 - 1872), Dunaju (1873 - 1876) in Zagrebu (od 1876 do 1890). V Zagrebu je vse do smrti poučeval slovenski jezik na vseučilištu.

Pisal je domoljubne pesmi in krajše romantične povesti. Kot poznavalec ruske literature je seznanjal slovensko javnost z deli Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, Mihaila Jurjeviča Lermontova in Ivana Sergejeviča Turgenjeva. Kot slovenski izobraženec je videl prihodnost v povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi in pa z velikim ruskim narodom.

Kot pobudnik za slovansko skupnost ni gledal le na dobre strani slovanske prosvete, ampak je kot kulturni kritik odkrival tudi njene slabosti in hibe; to mu je omogočila njegova visoka izobrazba, pridobljena ob študiju sodobne evropske filozofije in kulture.

Objavljal je številna književna poročila, največ iz ruske književnosti (SS) in pisal v hrvaškem jeziku.

Bibliografija

1864 - Nekaj o važnosti pesništva v obče, in posebno slovenskega za našo mladino

1865 - Oskrbnik Lebeškega grada, romantična povest

1867 - Mala Furlanka, novela

1867 - Gostinja, novela

1869 - Roza, komedija  

1870 - Pisma iz Rusije

1875 - Russland seit Aufhebung der Leigemschaft, knjiga

1881 - Žensko vprašanje, govor

1883 - Naše obzorje, razprava