Osnovno šolo je obiskoval v Kranjski gori med leti 1891 – 1896, nato gimnazijo (1896 – 1905) v Novem mestu. Študiju medicine se je moral odpovedati, ker ga starši niso zmogli vzdrževati. Nastopil je službo železničarja. Služboval je v mnogih krajih, med drugimi tudi v Litiji. Leta 1923 se je zaradi zdravstvenih razlogov upokojil in se posvetil samo pisateljevanju. Med leti 1924-1939 je živel v Ljubljani, v letih 1939-1940 v Slovenski Bistrici, leta 1940 pa se je preselil v Maribor.
Po zasedbi so ga Nemci aretirali in zaprli v meljsko vojašnico. Izgubil je vse imetje. Obsežno knjižnico so Nemci požgali. 16. junija 1941 so ga z družino izselili najprej v Slavonsko Požego, nato Brčko, nazadnje v Turbe pri Travniku, od koder se je sam umaknil v Slavonski Brod. Zaradi bombardiranja se je preselil v Trnjansko Kuto, kjer ga je dohitela smrt.
Po vojni so njegove ostanke prepeljali v Slovenijo, na ljubljanske Žale. Leta 1967 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo.
Književna dela
Pisal je pesmi in prozo. Objavljal je v mladinskih listih Zvonček, Vrtec in Angelček ter v Zabavni knjižnici, Edinosti, Vestniku Mariborskega okrožja, Domu in svetu ter Jutru.
Opisoval je planinsko življenje in gorsko naravo. Po ljudski domišljiji je oživil podobe dobrih in hudobnih bitij (Bedanec, Kosobrin, Pehta).
Njegovo najbolj znano literarno delo je trilogija mladinskih planinskih zgodb, v katere kot glavnega junaka postavi mladega in neustrašnega junaka z imenom Kekec. Po tej uspešnici je bil posnet prvi slovenski mladinski celovečerni film: Kekec, 1951. Srečno, Kekec, 1963 pa je bil prvi barvni slovenski film. Za tem je bil leta 1968 posnet še tretji film z naslovom Kekčeve ukane. Vse filme je režiral Jože Gale. Ob filmu je postala znana tudi Kekčeva pesem.l