Marko Jelnikar se je rodil 28. maja 1928 v Sisku, očetu Rudolfu, gostilničarju iz Litije in materi Ljudmili, rojeni Kunstler. Družina, ki je bivala v Gradcu v Litiji, se je v letu 1932 povečala, rodil se je še sin Matej. 

Marko je osnovno šolo obiskoval v Litiji, nato IV. državno moško realno gimnazijo v Ljubljani ter nemško šolo v izgnanstvu, 1943 leta na Bavarskem. Po vojni se je vpisal na Državno vrtnarsko šolo Medlog Celje, šolanje nadaljeval na srednji šoli v Mariboru in postal parkovni tehnik. Svoje znanje je izpopolnjeval tudi na izobraževanjih v tujini.  

Zaposlen je bil v Volčjem potoku, pri podjetju Rast Ljubljana, najbolj znane pa so njegove parkovne ureditve rezidenčnih nasadov državnega protokola in diplomatskih predstavništev v Beogradu. Bil je vrtnar Josipa Broza Tita. Parkovno je uredil tudi več javnih parkov, stanovanjskih sosesk v Ljubljani, Velenju in Litiji. Načrtoval je spominski park na Izlakah in park kmetijskega šolskega centra Grm Novo mesto. Napisal je več knjig o vrtnarjenju, njegova bibliografija obsega 17 zapisov.  V reviji Moj mali svet je po Titovi smrti objavil članek o svojem službovanju  na Belem dvoru v Beogradu. Opisal je predsednikovo veliko ljubezen do dreves, nasadov in živali.  Ko je ekipa vrtnarjev imela veliko dela s spomladansko nasaditvijo, se je predsednik z nekaj gardisti celo sam vključil v kreiranje parka okrog Belega dvora.  O svojem nadrejenem  je v članku pisal z veliko naklonjenostjo in spoštovanjem.

Marko Jelnikar je vse svoje življenje posvetil vrtnarjenju in zasaditvam, tako je uredil tudi okolico svoje hiše v Litiji. Rad je imel živali, bil je dobrosrčen, svojim bližnjim je ob vrnitvi domov vedno podaril kaj lepega. 

Za svoje zadnje bivališče je izbral dom ostarelih v Radovljici, kjer je 11. 9. 2009 tudi umrl. 

Njegov pepel so raztresli na ljubljanskih Žalah in tako se je še poslednjič vrnil med trave in cvetlice.